Vojna je grobo posegla v življenje prebivalcev monarhije na vseh področjih življenja. Že v prvem letu vojne se je začela velika prehrambena kriza, ki je močno spremenila prehranjevalne navade in občasno prešla v lakoto. Najvišje dovoljene cene za žito, moko in druga živila so v Avstro-Ogrski določili že sredi leta 1914. Kljub temu so se cene do konca vojne desetkrat do petnajstkrat povečale. Splošno pomanjkanje zalog hrane se je začelo zaostrovati pozimi 1915. Pozivi k varčevanju z živili, kurivom, soljo, oljem, moko in kruhom so postali vsakodnevna spremljevalka vojne. Vsa pomembna živila in kruh so kmalu začeli prodajati na karte. Načrtno varčevanje in zmanjševanje količine živil so spremljali popisi in rekvizicije. Tržnice, trgovine in mesnice so bile vse bolj drage in prazne, pšenična moka je izginila iz prodaje. Zaradi številnih primesi je kruh postajal vse težje prebavljiv ˝nizek in razpadljiv", sodobniki so ga imenovali vojni kruh oz. »Kriegsbrot«. Leta 1916 je prehrambena kriza dosegla enega od vrhuncev. Lakota je seveda posebej pritiskala nižje sloje v mestih. Vse manj se je dobivalo za denar in vse več z blagovno menjavo. Velika stiska je bila s petrolejem in tobakom, izdelovali in prodajali so vse več industrijskih nadomestkov za živila. Značilnost vojnega vsakdana so bili pozivi k varčevanju in nabiranju užitnih plodov. Avstro-Ogrska je že na začetku vojne militarizirala za vojsko pomembne gospodarske in prehrambene zmogljivosti. Tovarne in zaposleni, ki so proizvajali material, potreben armadi, so bili po zakonu o vojnih dobavah iz leta 1912 pod strogim vojaškim nadzorom in z ustrezno državno zakonodajo so bili usklajeni tudi delavniki. Za zaposlene so bila pristojna vojaška sodišča. Državna uprava je vse bolj posegala v gospodarstvo, nastajale so posebne uprave, kot je uprava za surovine, s čimer naj bi uvedli učinkovito centralno vodeno vojno gospodarstvo. Po nemškem zgledu so v Avstro-Ogrski ustanovili vrsto central za pridobivanje in razdeljevanje potrošniških dobrin: Centralo za prehrano, krmo in bombaž, Centralo za volno in kovine, Vojni žitoprometni zavod in druge. Ob koncu vojne je delovalo že prek 90 central s široko razvejano vojaško birokracijo. Pomemben vzrok za vse večjo krizo in gospodarski neuspeh je bila prekinitev mednarodne trgovine. Pomanjkanje hrane tudi v vojaških enotah proti koncu vojne ni bilo nič manjše. Prehrambena kriza, ki je nastopila pri obeh v močvirna območja Piave vkopanih armadah, je marca 1918 dosegla svoj vrhunec, saj je povprečna telesna teža vojakov padla na 50 kg.
mag. Marko Štepec, Muzej novejše zgodovine Slovenije
