"Očetje z resnimi, skoraj obupanimi obrazi, starke in starci, ki so šli in se niso več vrnili, vpitje nesrečnih mater, jokajoči otroci in deteta, ki so še za mlekom tipala. Med vso to žalost se je mešalo mukanje žejne živine, meketanje drobnice in škripanje voz. Vse so pustili, le najpotrebnejše so vlekli ali nesli s seboj. /…/ Tako so se pomikali izgnanci dan za dnem in komaj je odšla gruča, že je prišla druga."

Velika vojna je zasekala bridko jeklo v slovenska tla ob Soči, z domov je pregnala okoli sto tisoč ljudi, ki so jih avstro-ogrske in italijanske oblasti umaknile pred bojno točo. Ženske, otroci in ostareli iz slovenskih krajev na levem bregu bojne črte so odšli na Kranjsko, Štajersko  in Koroško, od tod pa v begunska taborišča po vsej monarhiji. V slovenskih deželah je po posredovanju dr. Janeza Evangelista Kreka in Matka Laginje ostalo okoli 50 tisoč beguncev, ki so se zmogli sami preživljati, pomagali so v vojaških delavnicah ter tako vzdrževali svoje družine. Begunska taborišča Steinklamm, Gmünd, Wagna, »slovenski« Bruck na Litvi in »poslednje« Strnišče, so postala vojni dom ostalim 30 tisočim beguncem. Na videz urejeno življenje v »lesenih mestih«, sicer z omejenim gibanjem, a z delavnicami, šolami, vrtci in bolnišnicami, je bilo prepojeno s skrbjo za domačimi in domačijami. Tretje leto bojne ujme, ko je v monarhiji zavladalo veliko pomanjkanje, je tudi v begunska taborišča vstopila huda lakota, zavladala sta nezadovoljstvo in nestrpna želja po vrnitvi.

Z desnega brega bojne črte, kjer je italijanska vojska zasedla kraje v Brdih, na Kambreškem in v Zgornjem Posočju, so slovenske prebivalce (okoli 12 tisoč) preselili v Breginjski kot, večino pa v italijanska mesta po celotnem italijanskem škornju, okoli 700 briških beguncev je vojno preživljalo v begunskem taborišču Cordenons. Mnoge moške so internirali na Sardinijo. Italijanske oblasti so beguncem dodelile stanovanja in dnevno denarno pomoč, imeli so možnost zaposlovanja v okoliških delavnicah ali na kmetijah. Begunčki so preživljali štiri brezšolska leta, mednje so občasno prihajali slovenski duhovniki, ki so jih italijanske oblasti v začetku vojne aretirale in internirale, potem pa jim dovolile nadzorovano gibanje med slovenskimi pregnanci. V novem okolju z italijansko govorico, z dotlej neznanimi jedmi in z neizprosnim domotožjem so tekli begunski dnevi.

Ko je napočil konec vojne, so se začele mrzlične priprave na vrnitev, na porušene domove, na opustošena polja, v okove nove »domovine«, saj so slovenski primorski kraji po sklepih tajnega Londonskega pakta iz leta 1915 prišli pod italijansko državno oblast. Okoli 15 tisoč beguncev je zato sklenilo, da se na Primorsko ne vrne več, ostali so na Kranjskem in Štajerskem. Iz begunskih taborišč so se vračali prek zbirnega taborišča v Strnišču pri Ptuju, od koder so se zadnji vrnili šele leta 1922. Tudi begunci iz italijanskega begunstva so se mogli na svoje domove vrniti šele leta 1919.

dr. Petra Svoljšak, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU