17. pehotni polk ima dolgo tradicijo, ki sega v drugo polovico 17. stoletja. Ustanovljen je bil leta 1674 na Češkem in je bil eden najstarejših polkov habsburške monarhije. Njegova zgodovina je tesno povezana z deželo Kranjsko, v kateri je imel polk od leta 1817 svoj naborni prostor, in z Ljubljano, v kateri je bil njegov štab. Po teritorialnem načelu mobilizacije in služenja vojaškega roka je tako postal domači kranjski polk. Svojo vojaško obveznost je opravljal v različnih krajih na apeninskem polotoku in v Dalmaciji. V letih 1848–49 se je bojeval v Italiji in na Ogrskem. Sodeloval je v bitki pri Solferinu junija 1859 in leta 1866 v bitki pri Custozzi. Njegovo vojaško pot v Bosno in Hercegovino, kjer je imel pomembno vlogo pri zasedbi dežele, je leta 1878 popisal Jernej Andrejka. Tudi polkovni dan 7. avgust je bil izbran  po bitki pri Jajcu. Sodeloval je v bojih pri Livnu in pri gradnji ceste od Pologa do Livna. Leta 1893 so tri bataljone preselili v Celovec, štab 1. bataljona pa je ostal v Ljubljani. V javnosti je bil znan kot polk kranjskih Janezov, saj so veliko večino njegovega moštva sestavljali Slovenci. Polkovni pokrovitelj je bil naprej Ritter von Milde, novembra 1916 pa je pokrovitelj polka postal Oto Habsburški, sin zadnjega habsburškega cesarja Karla. Po njem so polk in njegove vojake imenovali tudi cesarjeviči. 

V prvi svetovni vojni je 17. pešpolk sodeloval v bojih na ruskem bojišču (vzhodni fronti) in na fronti proti Italiji (na soški in tirolski fronti). S polkovnim imenom in usodami vojakov so povezani mnogi kraji, ki jih hranimo v spominu kot primere trpljenja, vzdržljivosti in junaštva: od Galicije na vzhodni fronti do Doberdoba na Krasu in Monte Chiese. 12. avgusta 1914 se je polk odpeljal na bojišče proti Rusiji in ognjeni krst doživel 26. avgusta 1914 pri Majden Golgorskem v Galiciji. Sodeloval je v mnogih bitkah na vzhodnem bojišču in utrpel  velike izgube. Polk se je umaknil na prelaz Dukla v Karpatih. Oktobra 1915 je bil prestavljen na soško bojišče. Pridružil se je 10. pohodnemu bataljonu, ki je že od začetka italijanskega napada, maja 1915 branil položaje pri  Doberdobu. Njegovi položaji so bili pred Podgoro in Oslavjem. Marca 1916 je odšel na tirolsko bojišče in sodeloval v veliki pomladni ofenzivi na Tirolskem. Monte Chiesa z območjem, ki se še danes imenuje dolina Slovencev, Ortigara, Asiago, Monte Val Bella in dolina Asse so območja, na katerih je polk držal položaje do konca vojne. V zadnjem letu vojne, 12. maja 1918, so se vojaki nadomestnih bataljonov polka, ki so bili nastanjeni v Judenburgu, uprli  zaradi slabih razmer.  

Leta 1918 je polk sodeloval v neuspešni avstro-ogrski junijski ofenzivi na Piavi in ob koncu vojne prišel v italijansko ujetništvo. Številni vojaki so se iz njega vračali šele leta 1919. V 17. pešpolku so kot vojaki in častniki služili številni znani Slovenci. Mnogim se želja po vrnitvi domov ni uresničila in so pokopani na različnih vojaških pokopališčih. S propadom avstro-ogrske monarhije je spomin na polk, njegovo slavno zgodovino in usodo slovenskih vojakov, ki jih je bilo v njegovi sestavi skoraj 82 % , vse bolj slabel. Danes se spomin nanj znova vrača v javno zavest  in ga zasluženo uvršča v osrčje slovenske vojaške, vojne in kulturne zgodovine.

mag. Marko Štepec, Muzej novejše zgodovine Slovenije